Implantologija

Pravzaprav vsakdo, ki želi nadomestiti manjkajoče zobe. Obstajajo relativne omejitve pri določenih sistemskih boleznih kot je npr. diabetes, nezaželjeno je močno kajenje… Na mestu, kjer manjkajo zobje mora biti dovolj kosti, ki zagotovi ustrezno sidrenje zobnega vsadka. Najpogosteje se zobni vsadki uporabljajo pri ljudeh, ki so izgubili vse svoje zobe in njim zobni vsadki služijo kot sidrišča za fiksiranje totalne snemne proteze, ali za totalni fiksni mostiček. Zobni vsadki pa so primerni tudi za nadomeščanje posameznih manjkajočih ali več zob.

Na pripadajočih slikah si je mogoče še najlažje predstavljati kaj nadomeščajo zobne vsadke. Prva slika je t.i. »ortopan« (ortopantomograf), ki predstavlja redko videno stanje zob pri 55-letniku.Prisotne so vse korenine, ki vsaka nosi svojo zobno krono.

Druga slika pa predstavlja eno od bolj zahtevnih, a za pacienta izredno kvalitetnih rešitev, pri kateri se izgubljeni zobje nadomestijo z mostičkom vezanim na zobne vsadke.

To sta dva ekstremna primera, vmes pa je nešteto stanj, ki se lahko rešijo z zobnimi vsadki.

Primera bolj preprostih rešitev za fiksacijo totalne zobne proteze:

• z »neti« podobno kot pri bundi ali vetrovki, le da so ti fiksacijski sistemi veliko bolj natančni

Uspeh je odvisen od same pozicije zobnih vsadkov v čeljusti in kaj bo vsadek nadomeščal – kakšno funkcijo bo opravljal zobni vsadek. Najboljši uspehi so pri zobnih vsadkih v sprednjem delu spodnje čeljusti. Tu je uspešnost celo med 98-100%.V drugi predelih ust je ta procent manjši- sprednji del zgornje čeljusti 95%, kakšen odstotek manj pa zadnji deli zgornje in spodnje čeljusti. Takšni % uspešnosti so med najvišjimi v zobozdravstvu nasploh. Zelo pomembna  za »preživetje« in uspeh zobnih vsadkov pa je ustna higiena. Brez zelo natančne higiene zobnih vsadkov ne bodo služili kot bi sicer lahko in bo prišlo do njihove izgube.

Pravzaprav  ni veliko stvari ki bi lahko šle narobe. Možno je, da se zobni vsadek ne vraste v kost. Lahko se tudi zlomi. Včasih se pojavijo težave pri povezavi zobnih vsadkov in proteze ali mostička. Redko je zaplet vnetna reakcija ali infekcija mehkih tkiv ali kosti kot posledica implantacije. V spodnji čeljusti lahko pride do poškodbe živca, ki poteka v njej, v zgornji čeljusti pa se lahko poškoduje čeljustni sinus ali dno nosne votline. Vse te komplikacije skupaj se pojavljajo v manj kot 1% pri vseh tretmajih z zobnimi vsadki. Komplikacije pa je v večini primerov možno in lahko popraviti in zdraviti.

Vaš prvi kontakt je najbolje pri vašem splošnem zobozdravniku. Ta vas bo natančneje  seznanil z možnostmi in vas napotil v ustanovo kjer zobne vsadke vstavljajo. To je lahko splošni zobozdravnik, oralni kirurg, parodontolog,…skratka, ne obstaja specializacija v smeri implantologije. Vedeti je treba, da je en del terapije z zobnimi vsadki vstavitev, drugi pa protetična nadgradnja, za uspeh pa sta oba dela neločljivo povezana in zahtevata tesno sodelovanje vseh vključenih v terapijo. Najboljši rezultati so kadar od vsadka do končne rešitve izvede en terapevt.

Že sam način in tempo življenja nam diktirata, da je treba na nek način nadomestiti in uredit zobovje, kot del splošnega zdravja. Totalne in delne snemne proteze sicer do neke mere nadomeščajo funkcijo in estetiko, a je vedno problematična stabilnost le-teh. Z razvojem materialov in tehnologije pa so zobni vsadki dosegli nivo, ko lahko izpolnijo zahteve po stabilnosti protetičnih nadomestkov in s tem tudi funkcijo in estetiko. Mnogokrat se lahko trajne protetične rešitve na implantatih izvedejo že v zelo kratkem času in zelo predvidljivo.

V spodnji čeljusti tri mesece in v zgornji čeljusti šest mesecev. To sta bila dolgo veljavna aksioma, ki pa se v zadnjih letih spreminjata. V določenih primerih je zobni vsadek možno obremeniti celo takoj, v večini primerov se čas od vstavitve do obremenitve določa individualno – od primera do primera, čedalje boljši implantacijski sistemi pa omogočajo vse krajši čas do obremenitve ali celo takojšno obremenitev.

Implantacija se opravlja v lokalni anesteziji in je s tega vidika neboleča. Ko anestezija po 3-4 urah popusti se lahko pojavi zmerna bolečina, kar zelo variira od pacienta do pacienta, lahko pa se jo brez problemov  odpravi s protibolečinskimi tabletami. Lahko se pojavi zmerna oteklina in modrice v operirani regiji, ki lahko traja 7-10 dni. Če bolečina ne popusti dalj časa, je nujno potrebna konzultacija pri zobozdravniku operaterju. Dalja trajajoča bolečina splošno ni dober znak, čeprav ne pomeni vedno neuspeha, je pa potrebno ugotoviti od kod izvira. Če se  zobni vsadek ne vrašča ustrezno ali če se pojavi infekcija ga je včasih, a zelo redko treba odstraniti in nadomestiti z novim.

V večini primerov je zobni vsadek mogoče zamenjati za malo večjega. Nevraščanje predstavlja 1-2%.Zamenjani zobni vsadek se do 3 let od prvega posega zamenja brezplačno – garancija.

Največkrat bi to naj trajalo 2 tedna. Zelo se razlikuje od pacienta do pacienta, primera do primera in se določi vsakič posebej. V večini primerov pa je zelo priporočljivo, da je pacient brez proteze vsaj krajše obdobje in v tem času naj bi tudi hrana bila »mehka«. Po operaciji se proteza ne prilega več, to pa lahko zelo ogrozi celjenje vsadkov. V vseh primerih pa se poskuša zagotoviti začasne protetične izdelke takoj po implantaciji oziroma v najkrajšem možnem času.

Včasih ni dovolj kosti na mestu vsaditve. To je rešljivo z t.i. bone graftingom oz. angmentacijo kosti oz. vodeno kostno regeneracijo. Je zelo vpeljan in pogost postopek in se včasih uporablja tudi okoli naravnih zob. Kost, ki se uporablja za povečanje je lahko treh vrst:

• pacientova kost iz drugih delov operativnega polja (postrga se med samo operacijo),izven ust-največkrat iz kolkov (ta odvzem opravi ortoped)

• kadaverska kost zbira se pod strogimi merili in nadzorom v kostnih bankah. Se zelo pogosto uporablja in še ni bilo primera prenesene bolezni s kostjo darovalca.
• Tretji tip je umetna-sintetična kost, ki se v zadnjem času največ uporablja. Pri povečanju se večkrat uporabljajo kombinacije le-teh, dodatno pa se uporabljajo še teflonske membrane ki to kost »držijo« tam kjer jo želimo. Ti postopki lahko precej podaljšajo in podražijo terapijo.

Storitve so v celoti samoplačniške. V večini primerov se storitev plačuje glede na število zobnih vsadkov, ki so uporabljeni in dodatno za protetično nadgradnjo, ki se izdela na zobni vsadek (posamezne prevleke, mostički, totalna proteza, delna proteza, pripojeni elementi, gredi,…), posebej pa se plača tudi morebitno povečanje kosti, preoblikovanje obstoječe kosti, dlesni, itd. Količina zobnih vsadkov uporabljenih je sicer bolj pomembna za sam uspeh posega ne pa tudi za končno ceno posega, zato se v zadnjem času cena določa bolj glede na kompleksnost celotnega posega. Cenovno je ugodnejše, če en terapevt postavi zobni vsadek, kot tudi izdela protetično nadgradnjo, kar pa ni vedno mogoče. V prihodnosti, ko se bodo zobni vsadki vse bolj »selili« v splošno zobozdravstveno prakso, bodo le-ti tudi cenovno dostopnejši. Cena lahko varira tudi glede na sam položaj v čeljusti – spredaj, zadaj,…

Mogoče celo najbolj pogosto vprašanje- kaj storiti če manjka en ali dva zoba. Najlažje je odgovoriti s primerom. Npr. če manjka dvojka. Za klasičen mostiček bi bilo potrebno zbrusiti enko in trojko, kamor bi se vezala manjkajoča dvojka. V nasprotnem primeru se lahko na mesto manjkajoče dvojke vstavi zobni vsadek, na katerega se veže krona, ki bo nadomeščala dvojko. Cena za zobni vsadek je v takem primeru primerljiva kot za tričlenski mostiček, a pri zobnih vsadkih ni potrebno brušenje enice in trojke. Končna odločitev pa je seveda na osnovi konzultacije in za vsak primer posebej.